Šri Lanka (2010) – izgubljen report

Tale report in fotke so kar nekaj let ležali izgubljeni v nekem predalu in res je bil skrajni čas da delimo naše dogodivščine.

Maretov rek »če ne greš ne veš« mi odmeva v glavi in dela nemirnega že odkar ga poznam. Mare je pač obdelal že veliko svetovnih spotov in ve zakaj se pogosto podaja v neznano.

Željni novih surfaških avantur smo davnega leta 2010 teamrajderji Bobo, Mare, jaz in naše teamrajderke Nuša in Darja iskali na zemljevidu sveta nove in neodkrite spote. Bobo mi je pravil o nekih mističnih spotih, ki naj bi bili baje na Šri Lanki; perfektni pointbrejki, vetra naj bi bilo zadosti, tropsko podnebje, voda za šortse ter za nameček baje čisto prazni spoti. Sliši se fenomenalno, ampak ali upamo precej na slepo iti iskati nove spote na drug konec sveta? Kakih uporabnih informacij takrat na internetu ali kakem windsurf magazinu nismo mogli dobiti, ampak če ne greš ne veš in kmalu so bile avionske karte v žepu. Nekaj je bilo jasno – valovi bodo, saj je Šri Lanka že od nekdaj meka za surfanje na valovih in obvezna oprema so bile tudi surf deske. Jasno je bilo tudi, da se je šele leto prej končala državljanska vojna na otoku, ko je šrilanška vojska dosegla sporazum z uporniškimi Tamilskimi tigri in da bodo nekateri deli otoka verjetno še vedno nevarni, tvegani in nedostopni za tujce. Jasno je bilo tudi, da je leta 2004 južno obalo otoka povsem upostošil tsunami in da morda infrastruktura po otoku še ni povsod obnovljena.

Na našem popotovanju se je izkazalo, da je država povsem varna in da smo bili na nekaterih delih otoka eni izmed prvih tujcev po vojni sploh. Temu primerno smo bili deležni začudenja domačinov, sploh ko smo se pojavili s kupi naše windsurf in surf opreme na tuk tukih ali na polno naloženem kombiju ter spraševali domačine, kje so kaki hudi valovi, koliko in kdaj ponavadi piha, kdaj je najboljši val… Začudene izraze na njihovih obrazih si lahko predstavljate. S kombijem in tuk tuki smo prevozili del zahodnega in južnega dela otoka ter windsurfali in surfali na zelo dobrih in v večini primerov povsem praznih spotih. Zanimivo so bili prav vsi spoti z desnim valom, kar je posledica reliefa otoka in smeri swella. Ker smo regular rajderji, nam je ta smer furanja seveda ustrezala.

Večino dni smo zjutraj surfali na valu, popoldan, ko je zapihala termika, smo na istem spotu še windsurfali, in to sami. Po sešnu smo tako vedno imeli nasmeh do ušes in po takem dnevu smo si vsakič privoščili obilno večerjo z lokalno hrano obvezno začinjeno s curryjem, lokalno pivo in palačinke. Basali smo se tudi z jastogi, ribami na žaru, papajo, bananami, vse to pa poplaknili s kokosovim žganjem ter pravim šrilanškim čajem, ki velja za boljšega na svetu. Kot se za potovanje spodobi, smo si ogledali še kar nekaj kulturnih in zgodovinskih znamenitosti ter občudovali divjo naravo tega tropskega otoka, uživali v kulinaričnih specialitetah in se spoznavali z domačini, ki so pretežno budistične vere ter nori na kriket. Občutili pa smo še vedno prisotno bojazen, težke občutke in žalost domačinov, ko je beseda nanesla na tsunami, ki je pred leti grozovito upostošil južno obalo otoka. Visoki valovi so rušili vse pred seboj, živali in ljudje so bežali v notranjost otoka, plezali na visoke stavbe, palme, telegrafske štange ali bežali v hribe. Ruševine iz tistega leta še vedno spominjajo ljudi na to naravno katastrofo, ki se lahko ponovi kadarkoli.

Meni osebno se je zdela država zelo varna, saj je bila vojska zaradi varnosti povsod prisotna, še na plažah. Dejansko so bile največja nevarnost divje živali, saj si moral paziti, da te ni pohodil slon, ugriznil krokodil ali ti opica ukradla telefon, svoje zobe pa so pokazali tudi ostri podvodni grebeni na nekaterih spotih. Nevarna pa sta bila včasih tudi preveč pekoča hrana s curryjem ter kokosovo žganje – arak. Krave so pri njih svete živali in delajo kar hočejo; če želijo vstopiti v trgovino ali restavracijo to pač naredijo, če se želijo usesti na sredino ceste in ustaviti ves promet to pač naredijo.

Ko smo se vrnili domov, smo rekli, da se nekoč zopet vrnemo, namreč ostalo je še kar precej mističnih in nepofuranih spotov, ki bi jih radi še odkrili in pofurali. Če gremo spet tja, bo definitivno sledilo nadaljevanje te zgodbe.

Avtor reporta: Žeho

Za povečavo klikni na sliko…

Komentarji

komentarjev

Dodaj odgovor