Odisejada 2003

Kos, Naxos, Rhodos, Samos

 

V denarnici luknja, v glavi pa želja, da tudi to poletje izkoristim in ga čim večji del prebijem na dilci. Kaj storiti? Po izkušnjah sodeč je bila izbira jasna: za dobro surfarijo, ki za odvisnika z vetrom, soncem in valovi ne pomeni nujno bankrota, se je najbolje odpraviti v Grčijo. Celotna procedura (trajekt, hrana, taborjenje v bušu) mi je bila sicer poznana že iz prejšnjih enomesečnih postankov (Kreta, Rodos) …………

Da pa ne bi bilo vse skupaj preveč enolično, sem se vseeno odločil uvesti še nekatere dodatne težko predvidljive spremenljivke (toplo priporočam vsem avanturistom!): tako sem na koncu junija tokrat v spremstvu boljše polovice in še enega para odrinil s kripo častitljive starosti na dvomesečno odpravo po dobro prevetrenih grških otokih.

Trajekt El Venizelos grške družbe Anek Lines nas je brez posebnih zapletov v dobrem dnevu in pol prepeljal iz Trsta v Patras. Patras je pristaniško mesto na Peloponezu, ki se mu na poti v Grčijo skoraj ne da izogniti. Tam je namreč končna postaja zaenkrat še vseh mednarodnih ladijskih linij, ki povezujejo Grčijo in Italijo. Pot smo nato nadaljevali proti Pireju, zaradi zamude in prvih težav z avtom pa smo se morali odpovedati sicer že tradicionalnemu postanku v Mc Donaldsu. Toliko bolj so zato v zgodnjih jutranjih urah teknili gyrosi, ki smo jih neusmiljeno mlatili čakajoč ladjo za Rodos. Ura v tem ogromnem atenskem pristanišču je tekla peklensko počasi: voljo jemajoča vročina, avtomobilski smog, hrup tovornjakov prikoličarjev ter nenehno živčno hupanje grških voznikov, ki se meša z ropotom cestne mehanizacije (zaradi bližajočih olimpijskih iger je tudi obnavljanje cest v polnem teku) in sirenami odhajajočih ladij. Ko smo po grški verziji »akademskih četrt« pozno popoldne vendarle odrinili proti »obljubljeni surfarski deželi« in je vrvež velemesta izginjal v pojemajoči svetlobi sončnega zahoda, nas je končno počasi začel objemati občutek brezskrbnosti in veselega pričakovanja. Èutiti je bilo v zraku: Prassonisi bo letos sanjski!

Rodos – Prassonisi

Pravzaprav se pristanka v zgodnjih jutranjih urah in vožnje iz glavnega mesta preko celega otoka do njegove najjužnejše točke bolj megleno spominjam. V želji, da čimprej odrajdam prvi val, do vrha natlačenemu avtomobilu nisem preveč prizanašal, pri tem pa smo imeli v enem od zadnjih ovinkov peklensko srečo in se v zadnjem trenutku izognili vojaškemu tovornjaku, ki je zavijal s kolovoza. Ob prihodu na Prassonisi je bilo tudi to hitro pozabljeno. Pogled na lomeče se role in pomenljivo šumeče grmovje je lahko pomenil le eno: takoj na vodo!

Pogoji za surfanje

Prassonisi je idealen kraj tako za začetnike (moteča je morda le smer vetra, saj le-ta piha poševno od obale) kot tudi za tiste, ki jih mika učenje vožnje po valovih (onshore) in (sicer nenevarno) pranje v valovih. Pretežno se uporablja jadra od 5.0 – 6.0 in deske med 80 in 100 litri. Na privetrni strani polotoka se na dober dan lahko naredijo tudi do 2,5 m valovi (1x – 2x mesečno), v povprečju pa je njihova višina dober meter. Ko je veter šibkejši, se splača voziti na zavetrni strani, ki jo pred valovi z odprtega morja ščiti mivknata sipina. Pogoji so zato odlični za piljenje freestyle trikov ali pa preizkušanje hitrostnih mej svojega bolida.

Meltemi je severozahodni veter, ki v Grčiji relativno redno piha nekje od začetka junija pa do konca septembra. Njegova jakost in pogostost se razlikujeta od otoka do otoka, saj ga v nekaterih primerih pojačajo tudi lokalni termični vetrovi (Rhodos, Kreta, Kos, Naxos). V splošnem lahko pričakujete, da boste z največjim jadrom 6 m2 imeli nekje od 70 do 90 odstotni izkoristek.

Letos je bila sodeč po tujih in lastnih izkušnjah sezona zelo dobra. V juliju smo tako imeli tri t.i. »velike dneve« (big days), ko se je “na polno” vozilo štirice in najmanjše wave deske. Najbolj voženo jadro je bilo sicer 5.0, z železno voljo, srednjeveliko freestyle desko in jadrom šest kvadratov pa se je na vodi dalo preživeti skoraj vsak dan. Pravzaprav edina slaba stran sicer odličnega spota je bila velika gneča, ki pa se ji je s surfanjem zjutraj in pozno popoldne moč izogniti. Poleg tega nam je bilo letos prihranjeno (valovi z juga so spomladi na spodnjem koncu prebili sipino) običajno rezanje trave in katapultiranje s pomočjo polivinilnih vrečk.

Bivanje in hrana

Večina surfačev na Prassonisiju šotori na črno po grmovju ali pa se pripeljejo z avtodomi. Možna je tudi nastanitev v apartmajih na samem spotu, ki pa so precej zasoljeni (min ca 50 EUR/apartma). Ugodnejša in še vedno komfortna rešitev je najetje apartmaja v kateri od bližnjih vasi (Gennadi, Lahania, Katavia), kar mimogrede prihrani do 30 EUR dnevno, vendar to lahko pomeni vsakodnevno tudi do 60 km vožnje. Hrano je pametno pripeljati sabo, saj so cene v nekaterih italijanskih diskontih neprimerno nižje od grških. Za vsakodnevne potrebe (kruh, maslo,…) sta na spotu dva minimarketa, ki pa imata primerno navite cene. Èe se odločite za “en giro” okoli otoka, se zato splača ustaviti v Sparovem supermarketu v Rodosu.

Mi smo kampirali v “bušu”, kar ima poleg očitnih tudi nekatere skrite prednosti. Razen minimalnih stroškov in neposredne bližine morja so bili tako velik prispevek k udobju tudi »boksi« za jadra, kjer smo imeli opremo v senci in pripravljeno za akcijo (Hvala, Borut!). Enkraten pregled nad dogajanjem na vodi pa je omogočal, da ni ostala neizkoriščena niti ena ura omembe vrednih pogojev. Pravzaprav je bila edina prava slabost takšnega kampiranja mivka, ki se zažre v vsako poro človeškega telesa, eden od podaljškov pa še vedno ždi v mojem jamboru.

Cigansko taborišče

Mesec na Rodosu je minil veliko prehitro in ko je bilo treba naprej, sem si vedno bolj očital dneva, ki sem ju izpustil zaradi zobobola. Zadnji dan sem tako iz vode prišel že skoraj v trdni temi. Imel sem občutek, da do konca počitnic najbrž ne bom več videl (kaj šele vozil!) vala. Moja slutnja je bila žal upravičena…

Kos

Medtem ko sta se Miha in Vesna odločila, da še en teden ostaneta na Rodosu in se potem vrneta domov, sva se midva odpravila proti naslednji postaji najinega potovanja. Na Kos sva z Rodosa prišla po 3 urni vožnji s trajektom. Od glavnega mesta s pristaniščem, ki leži na severovzhodnem delu otoka, je potem do najboljših spotov na jugozahodu še dobrih 40 km vožnje.

Pogoji za surfanje

Surfati je možno praktično na celotni severozahodni obali, vendar pa je vetra dovolj le, ko zapiha meltemi. V tem primeru so pogoji idealni za freeriderje (chop) Kar se tiče pogostosti vetra, je najbrž najboljša izbira zaliv Kefalos na jugozahodu otoka, kjer je tudi v primeru šibkega meltemija moč surfati na račun termike. Ker veter piha z obale, je prvih 300m izredno sunkovit, zato se splača voziti malo bolj stran od obale, ob tem pa je voda še vedno relativno gladka (freestyle). Edini wave spot na otoku, Agios Theologos, je od Kefalosa oddaljen dobrih 5 kilometrov. Ko so pogoji ugodni (kar pa se zgodi redko), so valovi lahko visoki tudi čez dva metra, side-onshore smer vetra pa omogoča rajdanje back to front.

Kefalos bay: sto let samote

Od osmih dni na otoku sem uspel odsurfati le dva, ostale dni pa sta zaznamovala popolno brezvetrje in temu primerna neznosna vročina. Ob tem sem naknadno zvedel, da je na bližnjih otokih (Rodos, Samos) v tem času veter pihal povsem normalno. S surfaškega vidika se mi Kos tako ni posebej priljubil. Poleg (morda naključne) nesreče z vetrom je bilo moteče tudi vzdušje na vodi, saj sem kljub surf šolam surfal večino časa praktično sam.

Johnny the waver: še nima sto let

Bivanje

Na otoku je en kamp (v bližini mesta Kos), ki pa z vidika oddaljenosti od najboljših surf spotov najbrž ne pride v poštev. Druga možnost je najem sobe, za katero je poleti potrebno plačati od 25 EUR/noč navzgor. Kampiranje na črno je skoraj nemogoče, saj je otok zelo turističen, zaradi redke poraščenosti pa je iskanje sence podobno iskanju vode v puščavi.

Z Barbaro sva že prvi dan spoznala prijazno grško družino, ki nama je oddala apartma (sicer brez elektrike) po zelo ugodni ceni v neposredni bližini wave spota. Tako sem imel neposreden pregled nad pogoji na vodi, hkrati pa sva vsak večer lahko opazovala sanjski sončni zahod, ki se lahko primerja tudi s tistim slavnejšim na otoku Santorini. Kljub izrednemu gostoljubju družine in že omenjenim naravnim lepotam pa me je želja po vetru in valovih nezadržno vlekla naprej.

Samos

S trajketom, ki vozi dvakrat tedensko, je s Kosa do najbolj zelenega in z vodo preskrbljenega grškega otoka približno 3 ure vožnje. V mestu Samos smo zaradi zamude pristali šele ob sedmih zvečer, na srečo pa je najboljši surfarski spot na otoku (Kokkari), kjer sva nameravala najeti sobo, oddaljen le 10 kilometrov.

Pogoji za surfanje

V Kokkariju veter piha z odprtega morja na obalo, vendar pa se zaradi oblike dna (ni plitvine) ne naredijo valovi, primerni za rajdanje. Še najbolj zahtevno opravilo je premagati shorebreak, ki se lahko v močnem vetru na peščeno obalo lomi tudi z višine dveh metrov. Dobrih 5 kilometrov od Kokkarija je peščena plaža Svalas, kjer naj bi bil veter močnejši, vendar manj pogost, vstop v vodo in pogoji na vodi pa so podobni tistim v Kokkariju.

Na Samosu sem surfal vseh 11 dni, idealna kombinacija pa je bila 100 litrska freestyle deska in jadro 5.7. Dopoldne in zgodaj popoldne veter piha iz severozahoda, je šibkejši in manj sunkovit, po krajšem premoru pa se popoldne smer obrne na bolj zahodno, veter pa je temu primerno dokaj sunkovit (ker piha delno s kopnega na morje), vendar močnejši. Po pripovedovanju lokalcev se to dogaja šele zadnji dve leti, neobičajen pa je bil tudi letošnji julij kot eden najbolj prevetrenih poletnih mesecev zadnjih nekaj let. S Samosom sem bil glede vetra precej bolj zadovoljen kot s Kosom, vendar pa se pričakovanja, ki sem jih gojil na podlagi poročila nemškega surfa, niso izkazala za upravičena. Kokkari tako ni posebej primeren za freestyle oziroma wave, kot to trdijo Nemci, temveč gre za dober freeride spot, ki ima odlično statistiko vetra.

Clew first switch stance one-footed no-handed port tack reverse, carving rail grab 360

Bivanje

Samos je precej manj turističen od Kosa, tudi turisti niso samo britanski, temveč prihajajo iz vseh vetrov. Kampa na otoku ni, cene sob in apartmajev pa so malo nižje kot na drugih otokih. Kampiranja na črno vsaj v bolj turističnih krajih policija baje ne tolerira.

V Kokkariju sva z malce vztrajnosti našla apartma (kuhinja s hladilnikom) v neposredni bližini morja, za katerega sva odštela 20 EUR na noč. Voda iz pipe je v nasprotju z drugimi grškimi otoki pitna, edini resnejši problem pa so bili komarji, kjer žal tudi Samos ni izjema.

Naxos

Naxos je med surfači poleg Rodosa najbrž najbolj poznani grški otok, zato ga seveda nisva mogla črtati z najinega seznama. Kljub temu je odločitev nekaj časa visela v zraku, saj je edina povezava med Samosom in Naxosom hitra trajektna linija, ki je zato ustrezno dražja od navadne. Temu ustrezen pa je na srečo tudi potovalni čas: namesto običajnih 7 ur sva bila za 140 EUR v 3 urah že na Naxosu in ni mi bilo treba žrtvovati niti dneva surfanja!

Agios Georgios

Pogoji za surfanje

Glede surfaških pogojev je Naxos precej podoben Rodosu, vendar z nekaterimi slabostmi. Najboljši kraj za surfanje je brez dvoma Agios Georgios (v neposredni bližini glavnega mesta), kjer sta stacionirani tudi surf šoli. Spot ponuja dve možnosti: laguna, kjer je voda gladka in večinoma ne sega čez glavo, je pisana na kožo freestylerjem in zasvojencem s hitrostjo, na zunanji strani rifa pa naj bi se lomil najboljši val v Grčiji.Žal je največja pomankljivost wave spota prav pogostost valov, ki se naredijo le v primeru, ko meltemi piha vsaj 3 dni z močjo 6 in več boforov. Èe k temu dodamo še informacijo, da meltemi na območju Naxosa ne piha prav pogosto (za dobro statistiko skrbi predvsem termika), potem je jasno, da je na Naxosu najpomembnejša lastnost za preživetje waverja potrpljenje. Situacija pa ni tako huda za tiste, ki znajo uživati tudi v chopu in sunkovitem vetru. Taki pogoji namreč vladajo v Mikri Vigli (15 km južno od mesta), ki je pravi naslov v dnevih, ko v laguni veter ne preseže 3 boforov. Zaradi reliefa, ki deluje kot ogromen pospeševalec, je veter v Mikri Vigli tudi do 3 bofore močnejši kot v mestu. Vetrovni pogoji so podobni tudi v bližnjem Pyrgakiju, kjer pa je voda zaradi smeri vetra (offshore) gladka. Skriti namig, ki je surfaški populaciji na Naxosu razmeroma nepoznan, je plaža Moutsounas na vzhodni strani otoka. Tu naj bi v dneh, ko na drugih lokacijah vlada bonaca, v popoldanskih urah delovala termika. Edina slaba stran tega spota je 40 km dolga vijugasta cesta, ki jo je treba premagati pri iskanju surfaških užitkov.

Mikri Vigla: tudi chop je dober, če drugje ni vetra

Na Naxosu sem surfal deset dni od petnajstih, od tega večinoma v laguni, nekajkrat v Mikri Vigli in enkrat tudi na vzhodni obali (Moutsounas). Jadro 5.0 sem uporabljal le izjemoma, wave desko samo enkrat. Val sem tako čakal zaman, vendar pa so to edino resno pomankljivost v veliki meri odtehtali odlični freestyle pogoji v laguni.

Bivanje in hrana

Poleg običajne ponudbe sob in apartmajev se na zahodni obali nahajajo trije kampi, ki so razporejeni med spotoma Agios Georgios in Mikri Viglo. Cene so poenotene (7 EUR/oseba, 2 EUR šotor, 2 EUR avto), prav tako ponudba, razlikujejo pa se predvsem po velikosti in oddaljenosti od glavnega mesta. Kampi imajo svoje mini markete, kjer pa so cene višje od običajnih, zato se splača vnaprej kupiti večje količine hrane v katerem od diskontov v mestu Naxos.

Midva sva se odločila za kamp Plaka, ki je najmanjši in najbolj oddaljen od mesta ter tako nekje na polovici poti med Mikri Viglo in laguno. Prednost Plake je tudi veliko, urejeno in varovano zunanje parkirišče, zaradi česar odpadejo stroški za avto. Sam kamp ima lastno restavracijo, v neposredni bližini pa je plaža s senčniki in ležalniki.

Najboljša kamuflaža je mivka…

Namesto konca…

V začetku septembra sva se vrnila domov polna novih vtisov in poznanstev. Kot vse najboljše stvari pa je tudi letošnje potovanje minilo prehitro in kljub dejstvu, da še nobeno poletje nisem toliko presurfal, se zdijo zadnji dnevi na Naxosu le še oddalje sen. Kot vemo: surfati se (žal) ne da na zalogo. Na srečo pa je najboljše zdravilo pri roki: že prvo nedeljo je padla Preluka, hkrati pa se s študentskim delom prašiček pridno polni in počasi včerajšnje sanje postajajo jutrišnja realnost. Torej, kam naslednjič?

Txt: Janez F.