Septembra smo se familiarno odločili za en velik gamble: pobeg iz Slovenije na Atlantik preden pride drugi val. Sicer tvegamo, da imamo štalo s covidom in/ali da nas zaprejo v total lockdown tako kot spomladi, ampak tradeoff pa je sproščena zima na plaži. In smo šli, nothing ventured, nothing gained.
Zaenkrat se nam obrestuje. Pot je sicer bila zelo naporna, ampak sedaj smo na Lanzarote, naši vsakoletni zimski destinaciji. Prva dva tedna smo bili v prostovoljni samo-izolaciji, zadnje dni pa se življenje počasi vrača v “normalo”. Tukaj je situacija povsem bolj sproščena kot v Sloveniji: vsi nosijo maske, tudi zunaj, tudi na plaži, ampak imajo raje to, kot da je vse zaprto. Lokali so odprti, restavracije so odprte, celo na kakšno predstavo in koncert se da it. Šole in vrtci prav tako odprti. Turistov definitivno manj kot prejšnja leta, ampak nekaj pa vseeno. Nekako tako kot septembra v Istri.
Oktobra tu še nismo bili, smo pa slišali, da je poletni mesec. Da je bolj vroče kot poleti, ker veter ugasne, morje pa je še toplo. In je res, vetra je bilo zelo malo, surfamo pa kar v shortyjih. Razen absolutno brutalnih, za navadne smrtnike nevoznih, pogojev zadnji vikend, je bil tudi val precej nežen. Se pa je vseeno dalo nabrat nekaj dobrih windsurf dni, še posebej mi je v spominu ostala Famara z vetrom iz leve in ful lepimi head-high valovi, ter ravno prav lokalci na vodi, da ni blo prazno in ne gužva.
Slike so tokrat bolj “lifestyle” in familiarne, akcije nimam skoraj nič, ker:
