Pa povejte, če ni naslov članka nor? Takšne zgodbe kot je Rajkotova potrdijo in upravičujejo vse to naše navdušenje in ekstremno, nenormalno vedenje, ki je povezano s srfarijo. Da se človek pri 50ih odloči da se bo naučil front ali speed loop kaže, da windsurfing ni le navaden šport, temveč še marsikaj več! Preberite si odličen in zelo zanimiv članek, delo Rajkota, našega najstarejšega člana in najstrejšega freestylerja v Sloveniji.
“Rad bi podelil zgodbo, ki opisuje velik korak zame a nepomemben za človeštvo.”
“Windsurfing je več kot šport. Mislim, da se nikjer nisem toliko naučil.”
PRVI LOOP PRI PETDESETIH
Kot večini surferjev je bil tudi meni forward loop dolga leta cilj. Veliko sem o tem razmišljal. V glavi sem jih verjetno naredil na tisoče. Na vodi pa sem vedno našel kakšen dober izgovor; premalo ali preveč vetra, val ni dober, kot pod katerim prihaja ni pravi, preveč sem že utrujen, danes ni moj dan … V bistvu loopa nikdar nisem niti zares poskusil narediti. Če sem se nekako izboril s silnimi izgovori sem se ob najmanjšem poskusu soočil z notranjo blokado, ki jo povzroči podzavestni strah. Le-ta je v zadnjem trenutku uspešno preprečil vsak resen poskus, da bi šel čez točko brez povratka in se vrgel v rotacijo.
Lani ko sem začel vaditi vulkano pa sem tudi idejo o loopu dal na stend by. Pri meni je pač tako, da me nek trik navduši in prevzame tako, da vglavnem razmišljam o njem in ga tudi vztrajno vadim. Izjema je bil loop o katerem sem samo fantaziral. Z vulkanom, ki ga še vedno ne odpeljem se je zame začel resen proces učenja. Morda je dobro, da na začetku nisem vedel, da ima vulkano toliko različnih elementov, ki jih je potrebno med seboj povezati. Pri prvih poskusih nihče razen mene ni vedel, da ga vadim, ker ni bilo nobenih vidnih rezultatov saj mi niti deske ni uspelo spraviti iz vode. V nekaj mesecih pa sem prišel do točke, da sem premagal podzavestni strah pred tem, da v skoku pogledam nazaj. Začele so se dogajati lepe rotacije v katerih sem zelo užival. Seveda pa je bil odpeljan vulkan še daleč. O vulkanu kaj več drugič. Opisana izkušnja mi je bila dragocena predpriprava za loop, čeprav se tega niti nisem zavedal.
V oktobru sem se na hitro odločil, da grem na surferski tečaj v El Tur. Glavni motiv je bil seveda izboljšati vulkano. V prijavnici pa sem pripisal, da bi se udeležil tudi loop kampa, ki ga Žiga in Nina ponujata v programu. In prišel je The Day. Tim petih intuzijastov z Žigo na čelu smo se po krajši teoretični razlagi loopa odpravili na spot, kjer z malo sreče najdeš zares lep val. Pred odhodom je Žiga rekel, da vsak od nas že sedaj ve ali bo šel do konca ali ne. Na mojo definitivno odločitev, da grem čez točko brez povratka je med drugim vplivalo tudi to, da sem po Žiginem nasvetu zjutraj nekajkrat skočil v grubbya namesto v vulkano. Na moje veliko presenečenje so se poskusi zelo dobro končali. Čeprav sem jadro preveč zarotiral, kot da bi se vrgel v speed loop. Pri skokih sem obrnil glavo nazaj v smer iz katere sem pripeljal in sledila je lepa rotacija s pristankom na hrbet. To mi je dalo zelo pozitiven občutek in dojel sem, da se nekaj podobnega zgodi pri forward loopu.
Komaj sem čakal, da probam. Po kratkem spoznavanju spota se je začelo. Bil sem tretji na vrsti. Kamera snema, Žiga gleda od blizu vsi ostali spremljajo iz spoštljive razdalje. Napočil je trenutek resnice. Ko sem opazil pravi val sem se odpel iz zanke in osredotočil na skok. Potem pa sem se od treh preprostih navodil osredotočil samo na bistvenega. V skoku sem pogledal nazaj. Vse skupaj je bilo še daleč od popolnega loopa. Na posnetku sem kasneje videl, da je bila zadnja roka preveč iztegnjena in zato jadro preveč odprto. Zaradi tega mi je na koncu iztrgalo jadro iz rok. Tudi telo je bilo preveč stegnjeno kljub temu pa se je zgodila rotacija. Šel sem čez točko brez povratka. Naredil sem svoj prvi težko pričakovani loop. Kljub lepemu padcu je bila zadeva zelo zabavna.
Drugi poskus je bil slabši. V skoku sem se namreč premislil. Ostanki podzavestnega strahu pred tem, da se vržem, ob tem pa ne vidim kam bom priletel, je naredil svoje. V vodo sem prilatel na špico in seveda na glavo. Pri tem je jadro udarilo po vodi s takšno silo, da je eno okno skoraj v celoti odpadlo. S skoraj metrsko luknjo v jadru sem se hitro odpeljal do surf centra in zamenjal jadro. Mimogrede pa sem lastniku Maksu povedal veselo novico. Na srečo sem plačal zavarovanje.
Z novim jadrom so bili poskusi bolj uspešni. Par poskusov s pristankom na hrbtu in opremo v rokah so v meni vzbudili pravo euforijo. Vse pa le ni šlo tako gladko. V enem poskusu sem opazil pred sabo pravo rampo. Val je bil strm in visok več kot meter. Hrabro sem se odrinil. Verjetno je kar lepa višina vplivala na to, da sem v odločilnem trenutku zmrznil. Sledil je dober hamer, pri katerem sem priletel do dna. Na srečo pa je bila voda dovolj globoka, da je bilo srečanje s koralami nežno.
Neglede na vse zaplete, je bila moja izkušnja zelo pozitivna. Kljub podpori skupine, ki je v pomoč, je to zelo osebna izkušnja. Zelo oseben je celoten proces, ki se začne že v trenutku, ko si iskreno zaželiš, da bi naredil nek trik. Zame je ključnega pomena, da me trik popolnoma prevzame. Iz tega navdušenja namreč črpam energijo, da vztrajam pri številnih poskusih in premagujem vse notranje in zunanje ovire. Meni osebno je med drugim vulkan pomagal do loopa. Tvoja pot pa bo morda čisto drugačna. Spoznal jo boš tako, da boš sledil sebi in svojim sanjam. Če je loop del tvojih sanj, se bo zagotovo zgodil. Ko bo odločitev v tebi dozorela.
Rajko Dolinšek