Hawaii-ji predvsem pa spot Hookipa velja za nekakšen “Holy Grail” za windsurfače. V vseh katalogih, revijah, slikah in filmih gledamo prizore, ki nakazujejo, da kot resen windsurfer moreš pa vsaj enkrat v življenju na Hookipo.
No ok, po principu “šta se mora nije težko” sva se z Andrejem, na hitrico, ob dobri prognozi odpravila na Maui. “Samo” 30 ur letenja s KLM-om, kjer lahko po novem normalno prtljago zamenjamo za windsurf opremo in že sva bila na rajskem otoku sredi pacifika.
Človek se hitro navadi ustaljenega ritma, vstajanje ob 3h zjutraj (zaradi jet-leg-a), zajtrkovanje, windsurfanje, večerja, kak film in spanje. Klasičen otoški ritem. Je pa srfanje na Hookipi predvsem bolj podobno garanju kot užitku saj je spot izredno refulast, na vodi je +40 surfačev od tega top 20 na svetu in vsaka napaka se konča blizu oz. na skalah. Ko sva prvi dan vozila Hookipo sem najprej malo opazoval dogajanje in en Japonec je ob prvi furi parkiral na skale, dal opremo v franže, si ob izstopu čez skale porezal podplate, pospravil in tako zaključil dan.
Obstajajo še drugi spoti: Kanaha, Sprecks ampak zaradi the spotov vam ni potrebno na Hawaii-je, dejansko je edini dober spot na otoku Hookipa in vse se vrti okoli Hookipe.
vozila sva 11 dni od 13 ostala dva sva pedlala.
Ko potegnem črto imam do Hawaii-jev mešane občutke, seveda je lepo in windsurfanje je na zelo visokem nivoju ampak ogromno je stvari, ki mi v ameriki niso všeč. Zame osebno so Hawaii-ji “obljubljena” dežela.
ALOHA!
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.





























