Borut Lukič (sodnik):
Spet tekma?
Zazvonil je telefon in že preden sem se oglasil sem vedel zakaj gre. “Stari, dej, boš sodil, fristajl?” se glasi vprašanje. “Pa ne že spet!” je moj odgovor. Kot pravi srfač namreč zelo trpim, ko moram kot sodnik sedeti na obali in gledati druge kako srfajo. Po drugi strani, pa rad podpiram slovensko windsurf sceno in se zato zmeraj odzovem povabilu. Letos mi zaradi sibirske burje niti ni bilo tako žal, da sem ostal na obali, v toplem zavetju Tinčevega kombija. Kljub temu, da sem imel 2 flisa in še vetrovko in da sem bil ves čas v zavetju, sem se upsel prehladiti. No, saj nevem če je bil razlog ta dan, ali naslednji dan v Savudriji, ko sem šel v vodo.
|
Ampak v vodi se mi je zdelo toplo. V soboto med tekmo, pa me je ves čas zeblo. Moram priznati, da so se organizatorji letos še posebno potrudili. Pa ne govorim samo o okusni pici, ki so jo zrihtali zame in moje sotrpine na obali, ampak na splošnem o organizaciji celotnega eventa. Najbrž prvič v zgodovini je bila prireditev celo prijavljena. Sponzorji so poskrbeli za kar številčne nagrade. Organizirana je bila tudi zabava zvečer. Skratka vse tako kot je treba. Škoda le, da je bilo število prijavljenih tekmovalcev tako majhno, saj vem, da je v Sloveniji dosti srfačev, ki imajo kaj pokazati. |
Res pa je, da so redki tisti, ki se lahko prebijejo med prva mesta. Sedaj ne bom rekel, da je važno sodelovati in ne zmagati, saj to govorijo samo luzerji. Ampak srfanje je izredno egoističen šport, kjer gre vsakič zgolj za tekmovanje samim s sabo. Veseli me, da je bilo na tekmi dosti mladih, perspektivnih tekmovalcev, ki bodo v prihodnjih letih zagotovo carji fristajl scene (vsaj pri nas) in da se je nivo znanja od prejšnega leta močno dvignil. Upam, da bo volja za pripravo takšnih eventov prisotna tudi v prihodnosti, pa upam tudi, da bodo našli še kake druge sodnike.... (da bom jaz lahko srfaaaal!) |