OMAN 2015: SLAB ZAČETEK, DOBER KONEC – Zorana Medarič

Letošnje surfanje, s Samotom sva se po štirih letih odločila za ponoven obisk Omana, se ni začelo najbolj obetavno. Morda poznate občutek, ko čakate na prtljago in se trak preneha vrteti, vaše prtljage pa od nikoder? Kovček, ki vsebuje podaljške, smernike, trapeze, obleke,…in še marsikaj brez česar se surfati pač ne da.  Na letališču nama zagotovijo, da prtljaga pride naslednji  dan. Prav, bova pa počakala. Prespiva v Mutrahu v Muškatu, ki daje občutek majhne vasice, čeprav je stari del milijonskega mesta. Zunaj je vetrovno in 52 stopinj in ob najinem večkratnem romanju od Mutraha do letališča in nazaj  do Rawija, kjer se nahaja urad Turkisha se zdi, kot, da bi naju kdo feniral z vročim fenom. Zvečer ponoviva vajo s čakanjem ob vrtečem se traku. Seveda prtljage ni od nikoder, pa tudi nobene informacije o njej ne. Kaj zdaj? Naj počakava še kakšen dan? Kaj če torbe ne bo?

Ko sva dobila sms od Mareta: »Lohk vama tudi zanke in ostalo pustiva, ne komplicerita.«… sva se pač odpravila na pot. Že tako sva bila pozna glede na to, da v času Ramadana  zadnji trajekt za otok Masirah odpelje ob 17h, vseeno pa sva v bližnji trgovini zame, ki sem bolj zmrzljive sorte, za vsak primer kupila potapljaški shorti-glede na to, da je obleka ostala v torbi neznano kje. Porabila sva ravno malo preveč časa- toliko, da sva po 500 km vožnje lahko le še pomahala zadnjemu trajektu, ki nama je odpeljal tik pred nosom. Delavec na bližnjem trajektu pa je povedal, da gre naslednji šele ob 6h zjutraj. Slaba volja in občutek, da gre vse narobe sta se stopnjevala. Jah, nič, bova pač prespala kar v avtu na pomolu. Nisva bila edina. Družbo nam je delalo nekaj tovornjakarjev in trije mladi fantje, ki so spali na razprostrtih preprogah ob pick-upu – tipičnem vozilu v Omanu.  Proti sedmi zjutraj, ko se je trajekt napolnil, smo končno štartali proti najini ciljni destinaciji.

Najina velika sreča v nesreči je bila, da sta se Mare in Tinč ravno tisti dan odpravljala domov in nama velikodušno ponudila pomoč. Po njunem zadnjem surfanju na Haquilu, ko je tudi Samo okusil prvo surfarijo kar na Maretovi deski, sta nama pustila  cel kup opreme, vključno z zankami, lycrami in trapezi. Kaj naj rečeva?  Le »Hvala, hvala, hvala!« Res sta nama rešila dopust. Z njuno pomočjo sva sestavila dve opremi, ki sta nama ves dopust dobro služili. Če se je dopust začel malo nesrečno, lahko rečem, da se je toliko bolje nadaljeval.

Montaža Maretovih zank  na mojo deskico.

Slika 1

Preživela sva dva lepa surfaška tedna  na različnih spotih – Kashiit, Haql, G spot ali Sercio kot mu pravijo Italijani. Surfala sva vsak dan na bolj ali manj vetra, na večjem ali manjšem valu, v prijetni družbi surfarjev in kajtarjev in seveda samo zato, ker sva imela to srečo, da so nama številni srfarji posodili veliko opreme. Brez Mareta in Tinča bi bilo najino surfanje, če sploh, veliko bolj klavrno. Poleg tega sva malenkosti dobila še od mnogih drugih: Tito in Andrea sta nama posodila vijak in zaščito, Anthony smernike, tudi Gianluigi  nama je ob odhodu pustil  smernike, zanke in vijak za katere sva se zmenila, da mu jih pošljeva v Milano, ko se vrneva.

Slikala nisva dosti, vseeno pa jih je spodaj nekaj z vsakega spota (hvala tudi Nini):

Kashiit:

Slika 2 Slika 3



Slika 4Kje na sliki je Pajk?

Slika 5 Slika 6 Slika 7 Slika 8

Na Haqlu ponavadi ni gneče:


Slika 9Moj edini večerni session na G-spotu:

Slika 10 Slika 11

Omanci so resnično gostoljubni in prijazni ljudje. Ker sva bila tam v času Ramadana, so nama vsak večer, ko sva bila tik pred sončnim zahodom doma, sosede prinesle večerjo. Tudi, ko sva jih obiskovala je bilo  vse v znamenju hrane: »eat, eat« so nama še po večerji ponujala datelje in drugo sadje. Poslovila sva se lahko šele sita in po obvezni kavi in /ali čaju.

Sosede so spet prinesle večerjo.

Slika 12

Tudi naš gostitelj Juma je kar vse Slovence razvajal z izleti. Peljal nas je v bližnji vadi, presušeno a  ozelenjeno rečno dolino, ki je med domačini priljubljen kraj za piknike.

Slika 13

Šli smo pa tudi na ribarjenja na drugo stran otoka. Čeprav pri ribolovu nismo bili najbolj uspešni, smo se razveselili obiska skupine delfinov. Ribe za večerni piknik pa so zrihtali kar lokalci.

Slika 14 Slika 15

Utrinka z ribolova:

Rada preberem kakšen report s surfanja, običajno pa se ne lotim pisanja. Tega pa sem morala. To ni le poročilo s surfanja, je tudi zapis o gostoljubju, o prijaznosti in solidarnosti med surfarji, pa tudi izraz zahvale vsem, zaradi katerih nama bo letošnji surfaški dopust ostal v res lepem spominu –  z Maretom in Tinčem na čelu J.

Zorana

p.s. Torba je v Muškat prispela nekaj dni pred koncem najinega dopusta –  ravno pravočasno, da sva jo prevzela ob odhodu domov.

ZA OPREMO, HVALA:

Flaka Mare

 

Komentarji

komentarjev

Dodaj odgovor